Spoštujemo vašo zasebnost
V zadnjem času se v turističnih krogih vse več razpravlja o predlogu novega Zakona o turizmu, katerega začetek veljavnosti se pričakuje z začetkom prihodnjega leta in ki prinaša pomembne ter bistvene spremembe za celoten turistični sektor.
Že preden je bila vsebina novega zakona znana, so mediji in politiki na veliko napovedovali ključne spremembe, do katerih naj bi prišlo, ko bo zakon sprejet. Zdaj, ko je predlog končno znan, pa je vtis, da spremembe vendarle ne bodo tako radikalne. Vsaj ne, če se lokalne turistične skupnosti, ki jim novi zakon daje bistveno več možnosti za upravljanje destinacije, za takšne korake ne odločijo.
Ko govorimo o »turističnih zakonih«, je treba poudariti, da je turistično poslovanje trenutno urejeno s petimi zakoni: Zakonom o gostinski dejavnosti, Zakonom o opravljanju storitev v turizmu, Zakonom o turističnih skupnostih in spodbujanju hrvaškega turizma, Zakonom o članarinah v turističnih skupnostih ter Zakonom o turistični taksi. Zakon o turizmu je torej nov zakon in se na nek način šteje za krovni zakon nad vsemi navedenimi, ki jih bo treba spremeniti, prilagoditi in uskladiti z novim okvirom.
Lahko rečemo, da Zakon o turizmu predstavlja nov koncept in smernice za prihodnji razvoj turizma v Republiki Hrvaški. Vlada in ministrica za turizem in šport posebej poudarjata, da gre za prvi takšen zakon na ravni Evrope, ki na celovit in sistematičen način določa smernice za trajnostni turizem, ki se bo upravljal na nov način, pri čemer se bodo upoštevale zmožnosti in nosilne kapacitete turističnih destinacij.
Zakon je precej obsežen in prinaša številne formalno-pravne spremembe, vendar lahko najpomembnejše novosti v bistvu strnemo v tri glavne točke:
- dodelitev novih funkcij turističnim skupnostim, ki imajo obveznost pripraviti načrte upravljanja destinacije,
- pravno opredelitev temeljev za podpore in spodbude v turizmu,
- uvedbo turističnega ekološkega prispevka.
Načrti upravljanja destinacije kot glavna novost zakona
Načrte upravljanja destinacije, ki jih bodo pripravljale lokalne turistične skupnosti, lahko štejemo za glavno in največjo spremembo, ki jo prinaša novi zakon. Gre za dokumente, ki jih bodo turistične skupnosti sprejemale za obdobja štirih let in ki bodo vsebovali analizo stanja ter osnovo virov, kazalnike trajnosti na ravni destinacije, ukrepe in aktivnosti, potrebne za dosego razvojne usmeritve, predloge smernic in priporočil za razvoj destinacije, ki se predlagajo enotam lokalne oziroma regionalne samouprave, ter seznam projektov, ki prispevajo k izvajanju ukrepov, potrebnih za doseganje kazalnikov trajnosti na ravni destinacije.
Pri pripravi teh načrtov se bodo morale turistične skupnosti ravnati po metodologijah izračuna, ki jih bo predpisalo Ministrstvo za turizem in šport. S temi metodologijami bodo pridobljeni podatki o turističnem prometu, turistični infrastrukturi, razpoložljivi suprastrukturi, socio-demografskih, gospodarskih in okoljskih kazalnikih ter možnost izračuna nosilne kapacitete, ki pokaže, koliko turistov lahko destinacija sprejme brez negativnih učinkov na lokalno prebivalstvo, prostor, vire in zadovoljstvo turistov.
Kaj to konkretno pomeni?
Poenostavljeno povedano bodo lahko turistične skupnosti s pomočjo teh načrtov predlagale, koliko katere vrste nastanitev je v destinaciji potrebne oziroma nepotrebne in ali naj se sploh dovoljuje nadaljnje povečanje nastanitvenih kapacitet znotraj občine ali mesta. Prav tako bodo lahko predlagale vozne rede javnega prevoza, načrte prihodov obiskovalcev na določene lokacije s predlogom ogledov in trajanjem, dinamiko prihodov avtobusov in izkrcavanja potnikov na frekventnih turističnih točkah in podobno.
Kaj je pomembno vedeti o sprejemanju teh načrtov?
Tukaj je pomembno poudariti dve dejstvi. Prvič, turistična skupnost je dolžna v celoten proces vključiti tudi širšo javnost, vključno z enoto lokalne samouprave, društvi in predstavniki turističnega sektorja, ter predhodno izvesti javno posvetovanje o pripravljenem načrtu. Drugič, s tem dokumentom se predlaga, kaj bi bilo zaželeno, vendar turistične skupnosti še vedno nimajo pravnih pooblastil za neposredno izvajanje ukrepov, ki jih predlagajo.
Turistična skupnost lahko na primer oceni, da je potrebnih več avtobusnih linij ali dodatnih parkirišč, vendar to ni v njeni pristojnosti. Predloge, ki jih turistična skupnost vključi v načrt upravljanja, lahko enota lokalne samouprave sprejme in izvaja – lahko pa tudi ne.
Če bi na primer želeli omejiti ali prepovedati nadaljnjo rast nastanitvenih kapacitet, bi morale enote lokalne samouprave spremeniti prostorske načrte, potrebna pa bi bila tudi temeljna sprememba obstoječega Zakona o gostinski dejavnosti, torej načina, kako se danes pridobi kategorizacija nastanitve. Spremembe bodo zagotovo prišle, vendar ostaja odprto vprašanje, kakšne bodo in kako radikalne.
Kaj pa podpore in spodbude v turizmu?
Novi zakon bo uredil, kaj se spodbuja s podporami in javnimi pozivi ter na kakšen način. Turistične skupnosti bodo v svojih načrtih upravljanja opredelile razvojne projekte, ki jih štejejo za pomembne za nadaljnji trajnostni razvoj destinacije, in če jih enota lokalne samouprave sprejme, bo te projekte mogoče vpisati v nacionalno bazo projektov in bodo imeli prednost pri financiranju iz nacionalnih skladov.
Spodbujevalni ukrepi, za katere ta zakon določa pravno podlago, se bodo nanašali tudi na zasebne subjekte, torej tudi na oddajalce. Poudarek bo na ustvarjanju dodane vrednosti, vlaganjih v zeleno in pravično tranzicijo, uporabi obnovljivih virov energije, uvajanju eko-inovacij in podobnih naložbah ter na prehodu iz tradicionalne družinske nastanitve v tržno bolj vzdržne nastanitvene kapacitete, kot so družinski in heritage hoteli.
Prav skozi to formulacijo je mogoče slutiti, da se bo v prihodnjem obdobju vendarle vztrajalo pri zmanjševanju klasične družinske nastanitve oziroma pri njenem prilagajanju novim tržnim trendom. Oddajalcem se zato vsekakor svetuje, da že zdaj dolgoročno razmišljajo o tem, kako lahko izboljšajo svojo ponudbo.
Turistični ekološki prispevek
Da je vpliv turizma na našo infrastrukturo vse izrazitejši in vse bolj problematičen, je jasno vsem. Številne države že dolgo uvajajo različne oblike ekoloških taks, s katerimi si prizadevajo zagotoviti dovolj sredstev za ustrezno infrastrukturo za turiste oziroma vse pogosteje za zmanjševanje negativnih učinkov turizma in prekomernega števila obiskovalcev v destinacijah.
Novi zakon predvideva uvedbo turističnega ekološkega prispevka, ki ga bodo plačevali obiskovalci oziroma turisti na poseben račun enote lokalne samouprave. Tako zbrana sredstva bodo občine in mesta namensko uporabljala za zmanjševanje negativnih vplivov turizma na okolje, podnebje in prostor ter za ukrepe ohranjanja okolja in narave. Na kakšen način bo to v praksi izvedeno, za zdaj še ni znano.
Kaj se torej spreminja za zasebne oddajalce in kdaj?
Novi zakon bo omogočil omejevanje rasti novih nastanitvenih kapacitet, o čemer bodo odločale enote lokalne samouprave na podlagi predlogov lokalnih turističnih skupnosti.
Lahko rečemo, da s tem zakonom ministrstvo v resnici daje občinam in mestom orodje za nadzor nadaljnje turistične rasti in razvoja, vendar bo šele čas pokazal, ali bo do dejanskih sprememb res prišlo.
Dejstvo je, da se danes vse več govori o overtourismu in prehitri letni rasti zasebnih nastanitev, po drugi strani pa je prav tako dejstvo, da smo vsi na neki način odvisni od turizma, zato bi bilo nerazumno prepovedati nekaj, od česar živi toliko ljudi.
Bolj realno je pričakovati, da bodo po uveljavitvi tega zakona oddajalci dodatno spodbujeni, da svojo nastanitev prilagodijo tržnemu povpraševanju in da postanejo, kolikor je mogoče, ekološko in družbeno odgovorni.
Na vseh nas je, da spremljamo, kakšno vizijo razvoja turizma si bodo postavile naše občine in mesta, vsak od nas pa bo imel možnost aktivno sodelovati v teh procesih. Zato se, ko bo za to prišel čas, vključite v javna posvetovanja in izrazite svoja mnenja.
Če bo vse potekalo po načrtih, bo zakon začel veljati 1. 1. 2024, nato pa bo moralo Ministrstvo za turizem in šport v roku šestih mesecev sprejeti tudi pripadajoče pravilnike, na primer metodologijo, po kateri se bo izračunavala nosilna kapaciteta destinacije. Turistične skupnosti bodo nato imele eno leto časa, da se uskladijo z novim zakonom in sprejmejo načrte upravljanja destinacije.
Z drugimi besedami, prve spremembe lahko, v najhitrejšem scenariju, pričakujemo od 1. 1. 2025 dalje. Do takrat bomo aktivno spremljali in analizirali, v katero smer se bo vse skupaj nadalje razvijalo.
